Prvi korak do novih sežigalnic: v njih bodo lahko goreli zgolj slovenski odpadki

Vlada je na današnji seji potrdila uredbo o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov. Ta predvideva podelitev 30-letnih koncesij za največ tri sežigalnice oziroma objekte za termično obdelavo odpadkov, od katerih eden že stoji v Celju, druga dva pa bi lahko bila postavljena na območju Ljubljane in Maribora. Na sežigalnice bo moral biti priključen toplovod, proizvajale bodo tudi elektriko.
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) je osnutek nove uredbe v javno obravnavo poslalo že maja lani. Gospodarsko javno službo sežiganja gorljivih komunalnih odpadkov na območju države bi po novem izvajale največ tri sežigalnice, ki sprejemajo odpadke iz centrov za ravnanje s komunalnimi odpadki.

Po besedah ministra uredba prinaša ustrezno pravno podlago, ki bo rešila problem kopičenja slovenskih odpadkov. "Gre za zelo pomemben korak v smeri urejanja področja odpadkov, pri katerem imamo v Sloveniji že kar nekaj let, desetletij, velik sistemski manko," je dejal minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer. Spomnil je, da trenutno več kot tri četrtine v Sloveniji nastalih odpadkov izvažamo na sežig v tujino. "To pomeni, da smo popolnoma odvisni od tujih obratov. Cena prevzema teh odpadkov se draži iz meseca v mesec, kapacitete pa se zapirajo oziroma količine odpadkov presegajo zmožnosti njihove obdelave v sosednjih državah," je opisal minister in navedel, da zaradi omejenih kapacitet Avstrije in Madžarske odpadke s slovenskih komunal vozijo na Slovaško, dogovarjajo pa se tudi za izvoz v Dansko in v Grčijo. "Gre za naše odpadke in smo ena redkih držav, ki za to nimamo poskrbljeno," je dodal Kumer.

Omejitev količin za sežig in lokacije

Uredba sicer ne določa (mikro)lokacij sežigalnic, ampak določa območja, od koder bi izvirali odpadki. V sežigalnicah bodo lahko obdelovali samo odpadke, ki nastanejo v Sloveniji. Pogoj za podelitev koncesije je tudi, da je sežigalnica hkrati toplarna, da je torej nanjo priključen toplovod za ogrevanje stanovalcev.
Določena so tri območja, kjer se zbirajo komunalni odpadki: prvo zajema občine osrednjeslovenske, gorenjske, goriške, obalno-kraško, primorsko-notranjske, posavske in zasavske statistične regije ter statistične regije jugovzhodna Slovenija; drugo zajema občine savinjske statistične regije; tretje pa občine koroške, podravske in pomurske statistične regije.

V uredbi je določena metodologija za določitev cene obratovanja sežigalnice. Taki objekti imajo na eni strani stroške obratovanja, na drugi strani pa prihodke tako od odpadkov (za njihovo obdelavo oziroma sežig dobijo plačilo) kot od proizvedene toplote in elektrike.

Podeljene bodo predvidoma tri koncesije, skupaj pa bo v treh sežigalnicah v okviru državne gospodarske javne službe lahko obdelanih do 140 tisoč ton goriva iz komunalnih odpadkov letno, gre za mešane odpadke iz črnih zabojnikov. Poleg teh 140 tisoč ton komunalnih odpadkov (za ta del bo podeljena koncesija države) bodo lahko sežigalnice obdelovale tudi druge frakcije, na primer kosovne odpadke, tekstil in plastično embalažo, ki je ni mogoče reciklirati. Možna bo tudi termična obdelava komunalnega blata. Za ta del sežigalnice ne bodo dobile koncesije, ampak bodo delovale na trgu, a po istih cenah, kot jih metodologija v uredbi predvideva za koncesijski del.

Zgornja meja za sežig vseh vrst odpadkov v vseh treh sežigalnicah je 220 tisoč ton, in sicer do 40 tisoč ton v Celju, do 50 tisoč v Mariboru in do 130 tisoč ton v Ljubljani.

Kot zatrjujejo na ministrstvu, je količina odpadkov, ki nastanejo v Sloveniji, večja od teh kapacitet (tabela spodaj) in bo večja tudi čez desetletje, ko je zaradi novih evropskih predpisov in okoljske ozaveščenosti prebivalcev predviden počasen upad količin nastalih odpadkov. "Trenutne simulacije kažejo, da bo še vedno kar nekaj odstotkov slovenskih odpadkov, ki ne bodo končali v teh obratih in se bodo morali izvoziti," je povedal minister Kumer.

Kaj to pomeni za zrak?

Uredba ne določa finančne konstrukcije za izgradnjo sežigalnic. Kot pravijo na MOPE, bodo postopki in gradnja trajali vsaj pet let, zato zdaj ni mogoče predvideti, kakšne bodo takrat cene in ali bo izgradnjo novih dveh sežigalnic sofinancirala država. V osnovi bodo sežigalnice občinska investicija, na ministrstvu pa pričakujejo, da bi objekti občanom prinesli nižje cene na položnicah za ogrevanje in za komunalo.
Obratu za sežiganje odpadkov v Celju, za katerega je Energetika Celje že pridobila novo dovoljenje za povečanje zmogljivosti sežiganja na letno zmogljivost 40.000 ton, se bosta v prihodnjih letih po napovedih pridružili še sežigalnici v Ljubljani in Mariboru.

Načrtovana sežigalnica v Ljubljani vzbuja veliko nasprotovanja, med drugim skupine zdravnikov Zdravniške zbornice, ki je opozorila, da je zrak v glavnem mestu zaradi kotlinske lege in neprevetrenosti že zdaj zelo onesnažen, dodatni izpusti zaradi sežiganja odpadkov pa bi pomenili huda dodatna tveganja za zdravje prebivalcev. Na drugi strani je ljubljanski župan Zoran Janković večkrat poudaril, da bodo izpusti nižji od tistih iz dunajske sežigalnice oziroma od mejnih vrednosti, določenih v zakonodaji EU.

Minister Kumer je zagotovil, da so okoljski pogoji za sežigalnice skladno z evropskimi pravili zelo strogi. Uredba določa, da bodo morale biti uporabljene najboljše razpoložljive tehnologije. Javni razpis za izbiro koncesionarjev bo mednaroden. V idealnem primeru, če ne bo pritožb, bi lahko koncesijske pogodbe podpisali v začetku leta 2026. Nova obrata naj bi bila glede na uredbo postavljena in tudi priključena na daljinsko ogrevanje najpozneje v sedmih letih.
Po zagotovilih ministrstva bodo vsi okoljski in zdravstveni pomisleki pretehtani v okviru postopkov umeščanja v prostor. "Težko je danes govoriti o garanciji, da bo stvar na koncu uspešno izvedena in da se bo umeščanje v prostor hitro in uspešno končalo," je povedal minister. "Vemo, da imamo v Sloveniji zelo stroge okoljske standarde. Vse evropske direktive smo prenesli na zelo strog način, tako da nas čaka v času umeščanja v prostor, tako za lokacijo v Mariboru kot v Ljubljani, zelo naporen postopek celostne presoje vplivov na okolje," je še poudaril.

Uredba med merili za podelitev koncesije zahteva oceno osnovnih značilnosti lokacije predvidene sežigalnice na podlagi gostote naseljenosti, geografske lege in meteoroloških pogojev  – v okviru tega merila lahko območja z manjšo gostoto prebivalstva in z večjo prevetrenostjo dosežejo večje število točk.

V obeh največjih mestnih občinah so že izrazili interes za postavitev naprave za termično obdelavo komunalnih odpadkov in so čakali na sprejem uredbe.

Ljubljanski župan Janković je lani ocenil, da bi lahko bila sežigalnica zgrajena v petih letih, najprimernejša lokacija pa da je ob regijskem centru za ravnanje z odpadki na Barju. Z direktorjem Energetike Ljubljana Samom Lozejem sta januarja letos ocenila, da bo s sežigalnico izpustov manj, cena ogrevanja pa bo za 20 odstotkov nižja, kot je sedaj.

Mestna občina Maribor je na februarski predstavitvi poslancem DZ in županom okoliških občin ponovila svojo pripravljenost na postavitev objekta za energijsko izrabo komunalnih odpadkov. Lokacija je izbrana, objekt je predviden na Teznem, stal naj bi 60 milijonov evrov. Župan Saša Arsenovič je to označil kot trajnostno rešitev, s katero bi med drugim dosegli samooskrbo in predvidljive stroške ravnanja z odpadki.